Impetigohttps://sl.wikipedia.org/wiki/Impetigo
Impetigo je bakterijska okužba, ki prizadene površinsko kožo. Najpogostejša oblika je rumenkasta skorja na obrazu, rokah ali nogah. Lezije so lahko boleče ali srbeče, vročina pa je občasna.

Impetigo je običajno posledica bakterij Staphylococcus aureus ali Streptococcus pyogenes. Z neposrednim stikom se lahko širi med ljudmi. Pri otrocih je nalezljiva na brate in sestre.

Zdravljenje je običajno z antibiotikskimi kremami, kot sta mupirocin in fusidna kislina. Če so prizadeta velika območja, se lahko uporabijo peroralni antibiotiki, na primer cefaleksin.

Impetigo je leta 2010 prizadel približno 140 milijonov ljudi (2 % svetovnega prebivalstva). Pojavi se lahko v kateri koli starosti, najpogosteje pa pri mladih otrocih. Zapleti lahko vključujejo celulitis ali poststreptokokni glomerulonefritis.

Zdravljenje – OTC zdravila
* Ker je impetigo nalezljiva bolezen, se ne smejo uporabljati steriodna mazila. Če imate težave z razlikovanjem lezij impetiga od ekcemov, uporabite antihistaminike brez recepta in se izogibajte steriodnim mazilom.
#OTC antihistamine

* Na lezijo nanesite OTC mazilo z antibiotiki.
#Bacitracin
#Polysporin
☆ AI Dermatology — Free Service
V rezultatih raziskave Stiftung Warentest iz Nemčije leta 2022 je bilo zadovoljstvo potrošnikov z ModelDermom le nekoliko nižje kot s plačanimi telemedicinskimi svetovanji.
  • Primer impetiga na bradi. Na impetigo je treba posumniti, če majhen otrok nima zgodovine poškodb, vendar se podobne lezije razširjajo po ranah.
  • Predvideva se, da gre za sekundarno okužbo pri bolnikih z atopijskim dermatitisom.
  • V nasprotju z atopičnim dermatitisom impetigo zahteva zdravljenje z antibiotiki in se lahko poslabša z uporabo steroidov.
  • Slika prikazuje videz po tem, ko so pretisni omoti pri bullous impetigo izzdraveli.
  • Lahko se napačno diagnosticira kot atopijski dermatitis.
  • Bullous impetigo – če se pojavijo tanki, krhki mehurčki, se postavi diagnoza bullous impetigo.
References Impetigo: Diagnosis and Treatment 25250996
Impetigo, najpogostejša bakterijska okužba kože pri otrocih, starih od 2 do 5 let, obstaja v dveh glavnih vrstah: nebulozna (70 % primerov) in bulozna (30 % primerov). Nebulozni impetigo je običajno posledica Staphylococcus aureus ali Streptococcus pyogenes. Prepoznamo ga po medeno obarvanih skorjicah na obrazu in okončinah; prizadene predvsem kožo, lahko pa okuži tudi pike po ugrizu insektov, ekcem ali herpetične lezije. Bulozni impetigo, ki ga povzroča izključno S. aureus, vodi do velikih, ohlapnih bul in pogosto prizadene področja, kjer se koža drgne skupaj. Obe vrsti običajno izzvenita v dveh do treh tednih brez brazgotin; zapleti so redki, pri čemer je najhujši poststreptokokni glomerulonefritis. Zdravljenje vključuje lokalne antibiotike (mupirocin, retapamulin, fusidic acid). Peroralni antibiotiki so morda potrebni pri impetigu z velikimi bulami ali kadar lokalno zdravljenje ni izvedljivo. Čeprav obstaja več peroralnih antibiotikov (amoxicillin/clavulanate, dicloxacillin, cephalexin, clindamycin, doxycycline, minocycline, trimethoprim/sulfamethoxazole, macrolides), penicilin ni učinkovit. Lokalna razkužila niso tako dobra kot antibiotiki in se jim je treba izogibati. Fusidic acid, mupirocin in retapamulin so učinkoviti proti meticilin‑občutljivim S. aureus in streptokoknim okužbam. Clindamycin je uporaben pri domnevnih meticilin‑rezistentnih S. aureus okužbah. Trimethoprim/sulfamethoxazole deluje proti meticilin‑rezistentnemu S. aureusu, vendar ni zadosten za okužbo s streptokoki.
Impetigo, the most common bacterial skin infection in children aged two to five, comes in two main types: nonbullous (70% of cases) and bullous (30% of cases). Nonbullous impetigo is typically caused by Staphylococcus aureus or Streptococcus pyogenes. It's recognized by honey-colored crusts on the face and limbs and mainly targets the skin or can infect insect bites, eczema, or herpetic lesions. Bullous impetigo, caused solely by S. aureus, leads to large, flaccid bullae and often affects areas where skin rubs together. Both types usually clear up within two to three weeks without scarring, and complications are rare, with poststreptococcal glomerulonephritis being the most severe. Treatment involves topical antibiotics (mupirocin, retapamulin, fusidic acid). Oral antibiotics might be necessary for impetigo with large bullae or when topical treatment isn't feasible. While several oral antibiotics (amoxicillin/clavulanate, dicloxacillin, cephalexin, clindamycin, doxycycline, minocycline, trimethoprim/sulfamethoxazole, macrolides) are options, penicillin isn't effective. Topical disinfectants aren't as good as antibiotics and should be avoided. Fusidic acid, mupirocin, retapamulin are effective against methicillin-susceptible S. aureus and streptococcal infections. Clindamycin is useful for suspected methicillin-resistant S. aureus infections. Trimethoprim/sulfamethoxazole works against methicillin-resistant S. aureus, but isn't enough for streptococcal infection.
 Impetigo 28613693 
NIH
Impetigo je pogosta kožna okužba, ki jo povzročajo bakterije in se zlahka prenaša s stikom. Običajno se kaže kot rdeče lise, prekrite z rumenkasto skorjo, in lahko povzroči srbenje ali bolečino. Najpogosteje prizadene otroke, ki živijo v toplih in vlažnih okoljih. Okužba se lahko pojavi kot mehurji ali brez njih. Čeprav pogosto prizadene obraz, se lahko razvije kjerkoli, kjer je koža poškodovana. Diagnoza se večinoma opira na klinični videz in simptome. Zdravljenje običajno vključuje antibiotike – tako lokalne kot peroralne – ter lajšanje simptomov.
Impetigo is a common infection of the superficial layers of the epidermis that is highly contagious and most commonly caused by gram-positive bacteria. It most commonly presents as erythematous plaques with a yellow crust and may be itchy or painful. The lesions are highly contagious and spread easily. Impetigo is a disease of children who reside in hot humid climates. The infection may be bullous or nonbullous. The infection typically affects the face but can also occur in any other part of the body that has an abrasion, laceration, insect bite or other trauma. Diagnosis is typically based on the symptoms and clinical manifestations alone. Treatment involves topical and oral antibiotics and symptomatic care.